Dostopnost do storitev, Slovenija, 2016

Podaljšano bivanje in/ali druge oblike organiziranega otroškega varstva ne predstavljajo velikega bremena za gospodinjstva

V podaljšano bivanje oz. varstvo pred/po pouku in/ali v kakršnokoli drugo obliko organiziranega otroškega varstva je bilo v letu 2016 vključenih 30 % otrok, v starosti od 0 do 12 let.  Vrtec, kot najpogostejša oblika varstva otrok do odhoda v šolo, ni vključen. Med druge oblike organiziranega varstva spadajo, npr. cicibanove urice, dnevno varstvo, varstvo med počitnicami, vikendi, varstvo v posebnih dnevnih centrih. Za 55 % otrok so starši plačevali oz. doplačevali stroške storitev oz. spremljajoče stroške, npr. stroške kosila, malice in druge stroške, ki nastanejo v povezavi z varstvom. Večina gospodinjstev (91 %) je za stroške tovrstnih storitev plačevala znižano ceno, kar pomeni, da je glavnino stroškov pokrila država/občina. Za 45 % otrok pa so bile take oblike varstva brezplačne.
Stroške v povezavi s takimi oblikami otroškega varstva je brez težav (lahko oz. zelo lahko) plačevalo vsako tretje gospodinjstvo (35 %), z manjšimi težavami 26 % gospodinjstev, dokaj lahko 27 % in težko oz. zelo težko 12 % gospodinjstev.

Četrtina oseb, vključenih v terciarno izobraževanje, plačuje šolnino

V letu 2016 je 10 % oseb, ki so bile vključene v programe za pridobitev javnoveljavne izobrazbe, plačevalo šolnino. S šolnino se krije stroške izvedbe izobraževalnega programa, ki niso zagotovljeni v okviru sredstev iz državnega/občinskega proračuna (npr. Waldorfska šola, izredni študij, študijski programi brez koncesije …). Glede na stopnjo izobrazbe, ki jo bodo osebe dosegle po končanem izobraževanju, je šolnino plačevalo 5 % oseb, vključenih v programe srednje strokovne ali splošne izobrazbe, in 25 % tistih oseb, ki bodo dosegle višješolsko, visokošolsko ali višjo izobrazbo. Med osebami, ki so za šolanje plačevale šolnino, jih je 83 % plačevalo polno ceno šolnine, 16 % pa znižano ceno šolnine.

Petini gospodinjstev plačevanje stroškov formalnega izobraževanja ne predstavlja težav

Večina gospodinjstev, v katerih je bila vsaj ena oseba vključena v formalno izobraževanje, se je soočala s stroški, ki nastanejo v povezavi z izobraževanjem, npr.  stroški za nakup učbenikov, knjig, šolskih potrebščin, plačilo prehrane, prevoza, šolskih izletov, ekskurzij, plačilo izpita, vpisnine, šolnine ipd.  Več težav s plačevanjem stroškov za izobraževanje so imela gospodinjstva, ki so bila materialno prikrajšana, saj je 91 % takih gospodinjstev izjavilo, da so omenjene stroške plačevali zelo težko oz. težko, med gospodinjstvi, ki niso bila materialno prikrajšana, pa je bilo takih 21 %.

Več kot polovica gospodinjstev plačevala oz. doplačevala za zdravstvene storitve

V 84 % gospodinjstvih je vsaj eden izmed članov gospodinjstva v obdobju enega leta pred anketiranjem v letu 2016 uporabljal zdravstvene storitve, kot so posvetovanja pri zdravniku, ambulantno ali bolnišnično zdravljenje, predpisana zdravila, zobozdravstveni pregledi in zdravljenja zob. Več kot polovica (52 % gospodinjstev) je za te storitve doplačala oz. plačala. Približno enak delež gospodinjstev je te storitve plačeval brez težav (zelo lahko oz. lahko:  27 %) in zelo težko oz. težko (28 %).

Neformalna izobraževanja, seminarji, delavnice, usposabljanja povezana z delom/poklicem, bolje obiskana kot tečaji v prostem času

Da je vseživljenjsko učenje pomembno in prisotno med ljudmi, kaže podatek, da je v obdobju enega leta pred anketiranjem v letu 2016 v povezavi z delom, službo oz. poklicno potjo ali prihodnjim delom, obiskovalo kakršnokoli usposabljanje, izobraževanje, seminar, delavnico ipd., 27 % oseb, starih 16 ali več let. V taka strokovna neformalna izobraževanja je bilo vključenih za 3 odstotne točke več moških kot žensk (29 % : 26 %).  Glede na status aktivnosti so bili najbolj vključeni zaposleni (47 %) in samozaposleni (39 %). Svoje znanje je na ta način širilo tudi 22 % brezposelnih in 21 % dijakov ter študentov. Glede na dosežen poklic pa so v največji meri sodelovali strokovnjaki (49 %) in tehniki oz. drugi strokovni sodelavci (39 %). Na vključenost v tovrstna izobraževanja vpliva tudi dohodek, saj je 43 % oseb z najvišjimi dohodki obiskovalo omenjena usposabljanja, seminarje, delavnice ipd., z najnižjimi dohodki pa 15 % oseb.

V prostem času je zaradi osebnega interesa, želje po novem znanju, kakršenkoli tečaj, npr. jezikovni, kuharski, šiviljski, športni,  spletni tečaj, …, delavnico, inštrukcije itd., v enakem obdobju v letu 2016 obiskovalo 15 % oseb, starih 16 ali več let. Ženske so bile na tem področju bolje vključene, saj se je tovrstnih tečajev udeleževalo 17 % žensk, moških pa 13 %.  V večji meri so bili v take tečaje vključeni tisti z višjo izobrazbo, dijaki, študentje in tisti z višjimi dohodki. 

Zanimanje za vseživljenjsko učenje s starostjo upada. V prostem času je različne tečaje obiskovalo 11 % oseb, starih 65 ali več let. Izobraževanja v povezavi s poklicem, delom, pa je v tej starosti obiskovalo le še 2 % oseb.

Zdravstveno nego in socialno oskrbo na domu prejemal približno enak odstotek gospodinjstev

V letu 2016 je bilo 6 % gospodinjstev, v katerih je živela vsaj ena oseba, ki je potrebovala pomoč zaradi dolgotrajne telesne ali duševne bolezni, invalidnosti ali zaradi starosti. Izmed teh gospodinjstev jih je 28 % prejemalo formalno oskrbo na domu, kar vključuje tako zdravstveno nego in/ali socialno oskrbo, ki jo izvajajo zunanji, usposobljeni in plačani izvajalci (tj. patronažne sestre, socialni oskrbovalci, osebni asistenti, družinski pomočniki). Če pogledamo posebej zdravstveni del in socialni del oskrbe, ugotovimo, da je zdravstveno nego  na domu (npr. zdravljenje, nego rane, lajšanje bolečin in terapije) prejemalo 17 % gospodinjstev; socialno oskrbo na domu (npr. umivanje, oblačenje, priprava obroka, lažja gospodinjska dela, nakupovanje, prevoz, ipd.) pa 16 % gospodinjstev. Večina tistih, ki so prejemali formalno oskrbo na domu, so jo prejemali manj kot 10 ur na teden; takih je bilo 70 % gospodinjstev.  11 % gospodinjstev je tako pomoč prejemalo od 10 do 20 ur na teden, 20 % gospodinjstev pa več kot 20 ur na teden. Nekatere storitve formalne oskrbe so brezplačne, druge je treba doplačati oz. plačati.  V 2016 je storitve formalne oskrbe na domu  doplačalo oz. plačalo 36 % gospodinjstev. 
Med gospodinjstvi, v katerih živi oseba, ki potrebuje tako pomoč, pa ne prejema formalne oskrbe na domu (niti zdravstvene nege niti socialne oskrbe) oz. je ne prejema v zadostnem obsegu, je 22 % gospodinjstev izrazilo, da bi  tako formalno oskrbo želeli prejemati oz. bi si jo želeli prejemati  v večjem obsegu (npr. več ur na teden). Med razlogi, zakaj je ne prejemajo oz. je ne prejemajo v večjem obsegu, prevladujejo finančni razlogi.