Statistike razvoja podeželja

Statistike razvoja podeželja so pomembno orodje pri načrtovanju razvoja podeželja in za spremljanje učinkov politike razvoja podeželja. Obsegajo nabor kazalnikov, ki se nanašajo na prednostna problemska področja na podeželju, kot so na primer demografsko stanje in selitve, človeški viri, gospodarska aktivnost in raznolikost gospodarskih dejavnosti.

O projektu

Statistike razvoja podeželja je evropski projekt, ki je bil zastavljen z namenom, da se vzpostavi nabor kazalnikov, potrebnih za načrtovanje razvoja podeželja in za spremljanje stanja na podeželju. Podeželska območja in njihova problematika sodijo namreč med pomembnejše teme evropske in nacionalnih politik. Podeželska območja obsegajo okrog 90 % ozemlja EU, na katerem živi približno 60 % prebivalstva. Posamezna podeželska območja se po razvitosti močno razlikujejo; glavni cilj razvojnih programov je čim bolj zmanjšati razlike med njimi in zagotoviti vsem trajnostni razvoj – tako na gospodarskem in družbenem kot tudi na okoljskem področju.

Omenjeni projekt – začel se je v letu 2006 – se je vsebinsko oprl na tretjo os politike razvoja podeželja za obdobje 2007–2013, tiste, katere namen je izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje raznolikosti gospodarskih dejavnosti na podeželju. Uporabljeni pristop je podeželje postavil v širši okvir, saj je vključil vsa področja in zajel vse ljudi, živeče na podeželju, in tako upošteval pomembno dejstvo, da kmetijstvo že dolgo ni več ključna in edina dejavnost na podeželju.

Statistike razvoja podeželja so prikazane na podlagi mestno-podeželske tipologije; ta temelji na členitvi regij na ravni NUTS 3. Namen statistik razvoja podeželja je, da omogoča vpogled v nekatere specifične značilnosti teh regij glede na to, v kateri mestno-podeželski tip sodijo. Zajemajo podatke o prebivalstvu, trgu dela in delovni aktivnosti, regionalnih računih in raznolikosti gospodarskih dejavnosti. Podatki po mestno-podeželski tipologiji so na voljo v Eurostatovi podatkovni bazi.

Prostorske tipologije

Prostorske tipologije so običajno temeljile na številu in gostoti prebivalcev v lokalnih administrativnih enotah – občinah. Novejše tipologije uporabljajo pri tipizaciji prostora prebivalstveno mrežo (grid); ta določa razporeditev prebivalcev po hierahični mreži z velikostjo celic 1 km² in tako daje natančnejšo osnovo za določitev poselitvenih značilnosti območij in regij. Vsaka celica prebivalstvene mreže (grida) je razvrščena v enega od treh tipov celic (oz. skupkov), ki jih določata merili številčnosti in gostote prebivalstva:

• urbana središča so zelo gosto poseljene celice z gostoto najmanj 1.500 prebivalcev na km² in tvorijo skupke, v katerih je 50.000 ali več prebivalcev;
• urbani grozdi so urbane celice z gostoto najmanj 300 prebivalcev na km², v posameznem skupku teh celic pa živi vsaj 5.000 prebivalcev;
• podeželske mrežne celice so druge celice zunaj urbanih skupkov.

Skupke tvori strnjena skupina stičnih celic. Na podlagi deleža prebivalcev v različnih tipih skupkov celic je tudi posamezne občine, skupine občin ali statistične regije mogoče uvrstiti v enega od tipov območij obstoječih prostorskih tipologij. V nadaljevanju opisane prostorske tipologije temeljijo na prebivalstveni mreži (gridu) z velikostjo celic 1 km². Ker se prostorske tipologije na podlagi razpoložljivosti novejših podatkov o številu prebivalcev vsakih nekaj let revidira, lahko zaradi tega posamezne prostorske enote preidejo iz enega v drug tip.  Prostorske tipologije so praviloma vedno usklajene tudi z nastalimi prostorskimi spremembami (npr. ob nastanku nove občine ipd.).

Mestno-podeželska tipologija je prostorska tipologija, ki se uporablja za razvrščanje statističnih regij (NUTS 3) na podeželske oz. mestne tipe. Služi za spremljanje razvoja podeželja in je določena za celotno ozemlje EU. 

Tip posamezne statistične regije je določen glede na odstotek prebivalcev, ki živijo v podeželskih mrežnih celicah. Če več kot 50 % prebivalcev posamezne regije živi v podeželskih celicah prebivalstvene mreže (grida), velja regija za prevladujočo podeželsko. Regije, v katerih živi v podeželskih celicah 20–50 % prebivalcev, so t. i. vmesne regije. Regije, v katerih živi manj kot 20 % prebivalcev v podeželskih celicah, pa se štejejo za prevladujoče mestne regije.

Razvrstitev statističnih regij po mestno-podeželski tipologiji je prikazana v spodnjih dokumentih:

Šifrant statističnih regij po mestno-podeželski tipologiji

Kartografski prikaz statističnih regij po mestno-podeželski tipologiji

Več informacij o mestno-podeželski tipologiji in zadnji različici, veljavni za raven EU, je na voljo na Eurostatovi spletni strani.

Stopnja urbanizacije je prostorska tipologija, ki se uporablja za razvrstitev občin po tipu gostote poselitve. Statistike, prikazane po stopnji urbanizacije, omogočajo analitičen vpogled v gosto in redko poseljena območja.

Pogosto je vpomoč pri statističnih raziskovanjih, kot so Anketa o delovni sili (ADS) in Raziskovanje o dohodkih in življenjskih pogojih (SILC) ter Raziskovanje o uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) in statistike turizma.

Glede na stopnjo urbanizacije so določena tri območja:

• gosto poseljena območja (mesta, večja urbana središča),
• ·območja srednje gostote (manjša mesta, predmestja, manjša urbana središča),
• redko poseljena območja (podeželska območja).

Prebivalci gosto poseljenih območjih so razporejeni tako, da jih je vsaj 50 % v urbanih središčih (zelo gosto poseljenih celicah), medtem ko živi na območjih srednje gostote v urbanih središčih manj kot 50 % prebivalcev; tak odstotek velja tudi za podeželske celice teh območij. Na redko poseljenih območjih pa živi v podeželskih celicah več kot 50 % prebivalcev.

Razvrstitev občin po stopnji urbanizacije je prikazana v spodnjih dokumentih:

Šifrant občin po stopnji urbanizacije

Kartografski prikaz občin po stopnji urbanizacije

Več informacij in podatkov, razčlenjenih po stopnji urbanizacije, je na Eurostatovi spletni strani.