Mednarodni dan boja proti revščini

17. oktober je za mednarodni dan boja proti revščini razglasila Generalna skupščina Združenih narodov leta 1992. Od takrat vsako leto na ta dan opozarja na problem revščine v svetu in spodbuja aktivnosti, ki bi revščino lahko zmanjšale. Letos zaznamujemo tudi 70-letnico sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Osebam, ki živijo v revščini, so kršene številne človekove pravice, zato je spoštovanje človekovih pravic glavna tema letošnjega mednarodnega dneva boja proti revščini.

Relativna revščina v EU

Statistični uradi evropskih držav merimo relativno revščino; to pomeni, da ugotavljamo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi. Predpostavljamo, da so relativno revni tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, ki je običajen za družbo, v kateri živijo. Ne gre vedno za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, na primer hrane, obleke, obutve, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe, osnovnega izobraževanja, ampak tudi za dostop do nekaterih dobrin, storitev in dejavnosti, ki so za družbo, v kateri živijo, običajne, npr. do informacijsko-komunikacijske tehnologije, študija, potovanj, družabnih dogodkov, druženja s sovrstniki, kar dolgoročno vodi v socialno izključenost.

Relativno revščino izražamo s stopnjo tveganja revščine. Ta pove, kolikšen je delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih, katerih razpoložljivi dohodek je nižji od praga tveganja revščine. Po podatkih Eurostata za leto 2016 je v državah članicah EU živelo pod pragom tveganja revščine 17,3 % ali približno 87 milijonov ljudi. Nižji delež relativno revnih, kot ga je takrat imela Slovenija (13,9 %), je imelo šest držav. V letu 2017 je v Sloveniji po zadnjih podatkih živelo pod pragom tveganja revščine 13,3 % ali 268.000 ljudi. Mesečni razpoložljivi neto dohodek teh ljudi je bil nižji od 636 EUR na odraslega člana gospodinjstva. Prag tveganja revščine je bil višji od slovenskega (636 EUR) v petnajstih državah EU.

Socialna izključenost

V strategiji Evropa 2020, katere cilj je visoka zaposlenost, produktivnost in socialna kohezija v EU, so si države članice zastavile nalogo, da bodo do leta 2020 število ljudi, izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, zmanjšale skupaj vsaj za 20 milijonov; v Sloveniji je ta cilj 40.000.

V Sloveniji je bil v letu 2017 tveganju socialne izključenosti izpostavljen vsak šesti, v celotni EU pa vsak četrti prebivalec. Zmanjšanje tveganja socialne izključenosti je pomemben cilj omenjene evropske strategije, saj razvoj pojmuje kot gospodarsko rast ob hkratni blaginji čim večjega števila ljudi. Socialna izključenost je obsežnejši pojav od revščine, saj obsega tudi ljudi, ki so resno materialno prikrajšani ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo.

Delež ljudi, izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, tj. ljudi, ki izpolnjujejo vsaj enega od treh pogojev, zaradi katerih bi jih lahko doletela socialna izključenost, je v Sloveniji razmeroma nizek. V letu 2017 je znašal 17,1 %, leto prej pa 18,4 %. Le v osmih državah članicah EU je bil tveganju socialne izključenosti izpostavljen manjši delež ljudi kot v Sloveniji. Povprečje v EU je bilo v 2016 23,5 %. Največje deleže socialni izključenosti izpostavljenih ljudi so imele Bolgarija (40,4 %), Romunija (38,8 %) in Grčija (35,6 %), najmanjše pa Češka republika (13,3 %), Finska (16,6 %), Nizozemska (16,7 %) in Danska (16,8 %).

V letu 2016 je bilo v EU-28 izpostavljenih tveganju socialne izključenosti 118 milijonov ljudi, v EU-27 pa 116,9 milijona, kar je za 800.000 več kot v izhodiščnem letu 2008 (116,1 milijona). V Sloveniji se je število ljudi, izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, znižalo od izhodiščnega leta 2008 do leta 2017 s 361.000 na 345.000. Podatki za EU kažejo, da se od cilja, zastavljenega v strategiji Evropa 2020, oddaljuje, namesto da bi se mu približevala, v Sloveniji pa smo se v letu 2017 temu cilju prvič po osmih letih nekoliko približali.

Dolgotrajna revščina

Še posebno problematična je dolgotrajna revščina, saj si ljudje zaradi nje lahko ne morejo privoščiti nekaterih dobrin, storitev in dejavnosti, ki so običajne za družbo, v kateri živijo, in se zaradi tega oddaljijo od socialnega okolja ali se celo izolirajo iz družbe. Dalj časa trajajočo revščino merimo s stopnjo dolgotrajnega tveganja revščine. Ta pokaže odstotek oseb, ki so bile pod pragom tveganja revščine v tekočem letu in v vsaj še dveh od treh predhodnih let.

V Sloveniji je v letu 2017 živelo 8,2 % ali 148.000 oseb, ki so bile dalj časa pod pragom tveganja revščine (vsak dvanajsti), v letu prej pa 8,5 % (v EU 11 % ali vsak deveti). V letu 2016 je imelo nižjo stopnjo dolgotrajnega tveganja revščine od Slovenije deset držav članic EU. Najnižjo so imele Češka republika (4,3 %) in skandinavske države, najvišjo pa Romunija (20,2 %).