Dolgotrajna oskrba, Slovenija, 2015

Izdatki za dolgotrajno oskrbo v 2015 višji kot v 2014
Po mednarodno primerljivih podatkih o izdatkih za dolgotrajno oskrbo, eno od področij zdravstvenega varstva v okviru metodologije sistema zdravstvenih računov (t. i. metodologije SHA), so se ti izdatki v Sloveniji v letu 2015 glede na leto 2014 povečali za 0,4 %; znašali so 489 milijonov EUR. Realna rast BDP je bila v tem obdobju 2,3-odstotna, delež izdatkov za dolgotrajno oskrbo v odstotnem deležu od BDP pa je ostal približno enak kot v letu 2014, in sicer je znašal 1,26 %.
 
Skoraj tri četrtine izdatkov za dolgotrajno oskrbo se financirajo iz javnih virov
V letu 2015 se je iz javnih virov financiralo 72,8 % izdatkov za dolgotrajno oskrbo, preostalih 27,2 % pa iz zasebnih virov. Struktura financiranja se je glede na leto 2014 razlikovala za 0,3 odstotne točke, in sicer zaradi zmanjšanja deleža javnih virov in posledično zaradi povečanja deleža zasebnih virov. Drugače so bili javni viri financiranja dolgotrajne oskrbe v letu 2015 približno enaki kot v letu 2014, zasebni pa višji za 1,5 %. Še vedno pa so osnovni vir financiranja dolgotrajne oskrbe skladi socialne varnosti (v letu 2015 so ti financirali okrog 50 % izdatkov za dolgotrajno oskrbo).

Izdatki za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe dvakrat višji od izdatkov za socialni del te oskrbe
Razmerje med izdatki za zdravstveni in izdatki za socialni del dolgotrajne oskrbe se bistveno ne spreminja; v letu 2015 je bilo 67 : 33. V letu 2015 se je nekoliko zmanjšal strukturni delež izdatkov za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe (za 0,4 odstotne točke), kar pomeni, da so se izdatki za socialni del dolgotrajne oskrbe za toliko povečali. V socialni del dolgotrajne oskrbe spadajo storitve podporne oskrbe (t. i. storitve IADL ali pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, npr. pomoč pri nakupovanju, pranju perila ipd.), kar posamezniku omogoča, da samostojno živi v lastni hiši ali stanovanju. V zdravstveni del dolgotrajne oskrbe pa spadajo medicinska oskrba ali zdravstvena nega in storitve osebne oskrbe (t. i. storitve ADL ali pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, npr. pomoč pri oblačenju, umivanju ipd.); te se izvajajo v različnih institucijah v okviru storitev dnevnega varstva in v okviru storitev na domu; kamor se štejejo tudi denarni prejemki. V letu 2015 je bil največji del izdatkov za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe namenjen za izvajanje take oskrbe v institucijah, skoraj tri četrtine; malo več kot četrtina teh izdatkov je bila namenjena za izvajanje take oskrbe na domu in približno pol odstotka za izvajanje take oskrbe v okviru storitev dnevnega varstva.
 
Malo manj kot 80 % celotnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo gre različnim institucijam, ki nudijo tovrstne storitve
V strukturi celotnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo so bili deleži teh izdatkov po načinu izvajanja dolgotrajne oskrbe v letu 2015 razporejeni takole: največji del izdatkov je bil namenjen za izvajanje te oskrbe v institucijah, in sicer 77,3 %, in sicer največ v domovih za starejše (58,2 %), nato v različnih socialnih zavodih (14,9 %) in nazadnje v bolnišnicah (4,2 %). Preostali del teh izdatkov (22,7 %) pa je bil namenjen za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe na domu; te pa so bili prejemniki lahko deležni v obliki storitve ali oskrbe, ki so jo nudili predvsem izvajalci patronažne službe v okviru domov za starejše, izvajalci storitve pomoč na domu in družinski pomočniki, ali v obliki denarnega prejemka. V 2015 se je glede na leto 2014 nekoliko zmanjšal strukturni delež izdatkov, namenjenih za pomoč na domu (za 0,8 odstotne točke).
 
V 2015 prejemalo storitve dolgotrajne oskrbe skoraj 61.100 oseb
Storitev dolgotrajne oskrbe je bilo v 2015 deležnih 334 oseb več kot v 2014, in sicer jih je bilo 61.084. Največ oseb izmed teh je bilo teh storitev deležnih v institucijah, in sicer 36,7 % (ali skoraj 22.500). Druga največja skupina so bili tisti, ki so bili storitev dolgotrajne oskrbe deležni na domu; teh je bilo 35,4 % (ali nekoliko več kot 21.600). Tistih, ki so prejemali le denarne dodatke za poravnavanje različnih storitev v okviru dolgotrajne oskrbe, je bilo malo več kot četrtina (ali skoraj 16.600). Dejansko število prejemnikov denarnih dodatkov v okviru dolgotrajne oskrbe je bilo sicer bistveno večje (malo več kot 41.000), a se pri končnem številu prejemnikov upošteva, da se prejemnik, ki prejema hkrati storitev in denarni dodatek, šteje samo pri storitvi; če prejema dva denarna dodatka, se šteje samo pri enem itd.