Evropski dan solidarnosti in sodelovanja med generacijami

Demografska sestava se spreminja: prebivalstvo Slovenije se progresivno stara. Čeprav naj bi prebivalstvo v prihajajočih letih naraščalo, ta rast naj bi svoj vrhunec dosegla leta 2025, se nam obetajo večje spremembe v starostni sestavi prebivalstva. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu se stalno povečuje: v obdobju od 1995 do 2015 se je dvignila s 74,1 leta na 80,5 leta in se bo do 2035 po predvidevanjih podaljšala še za dodatnih 2,9 leta. Vendar pa sedanja stopnja rodnosti, 1,58 otroka na žensko, ne zadošča za naravno obnavljanje prebivalstva; za to bi namreč stopnja rodnosti morala znašati približno 2,1 otroka na žensko. Tako se bo srednja starost (mediana) populacije (v letu 1995 je bila ta 36 let) do leta 2035 zvišala na 48,1 leta. To pomeni, da se bo delež otrok, starih do 14 let, zmanjšal za 5 odstotnih točk. Aktivna populacija (osebe, stare od 15 do 64 let) se bo zmanjšala za 10 odstotnih točk, pri čemer bo obseg zmanjšanja tega deleža v največji meri odvisen od zmanjšanja populacije, stare od 25 do 49 let. Povečujejo se deleži vseh skupin starejše populacije, tako tistih, ki jih uvrščamo med starejšo delovno silo (50–64 let), kot tudi drugih, še starejših skupin populacije.

Življenjski cikel v precejšnji meri zaznamuje tudi razmerje med proizvodnjo in potrošnjo. V obdobjih na začetku in na koncu svojega življenja porabimo več, kot proizvedemo s svojim delom, v obdobju v sredini življenja pa proizvedemo več, kot porabimo. Po takem sistemu se sredstva za mlajšo in starejšo generacijo zagotavljajo sproti, iz prispevkov delovno aktivnih. S tem se delovno aktivni del populacije zavezuje, da bo vzdrževal delovanje takšnega sistema, kot ga je pred tem vzdrževala starejša generacija, in generacija njihovih otrok bo ravnala enako, ko se bo postarala generacija pred njimi. Tak sistem deluje dobro, če so generacije med seboj uravnotežene, v zadnjem času pa se razmerje med aktivnim prebivalstvom in starostno odvisnimi (to so otroci in starejši) naglo spreminja. Na vsakih 100 aktivnih prebivalcev je bilo v Sloveniji v letu 2013 47 otrok in starejših. Projekcije prebivalstva EUROPOP2013 predvidevajo, da bo leta 2035 med prebivalstvom Slovenije moralo 100 aktivnih prebivalcev »delati za« 64 starostno odvisnih (otrok in starejših skupaj).

Spreminja se tudi koncept staranja; ta bo vplival tudi na več dejavnikov pri razmejevanju mladih in starih v odnosu do aktivne populacije. Ker je v družinah manj otrok, se več vlaga v posameznega otroka. Ker se zdaj vlaga več v človeški kapital, bo delovna sila pozneje, ko bodo začele vstopati na trg dela manjše, vendar bolj izobražene mlajše generacije, bolj produktivna. To bo blažilo učinek rasti koeficienta starostne odvisnosti kljub visokemu razmerju med zavarovanci in prejemniki pokojnine. Odstotek mladih, vključenih v izobraževanje, se tako postopno dviguje; med osemnajstletniki se je od 1998 do 2012 zvišal s 67 % na 82 %. Posledično se dviguje tudi odstotek terciarno izobraženih med osebami, starimi 25–34 let; v 1996 jih je bilo 15 %, v 2015 pa 41 %. Povečanje udeležbe v izobraževanju pa na drugi strani odlaga vstop v delovno aktivno obdobje. Dohodek iz dela ostaja zaradi poznejšega vstopa na trg dela nižji do poznejše faze v življenju. Odstotek delovno aktivnih med petnajstim in štiriindvajsetim letom je tako od leta 1996 do 2015 padel z 38 % na 30 %.

Doseganje visoke starosti je odraz višje kakovosti življenja, ta pa je v precejšnji meri posledica velikega napredka v znanosti in zdravstvu. Eno od orodij za blaženje tako močne odvisnosti neaktivnih (zlasti upokojencev) od delovno aktivnih je poznejše upokojevanje. Za aktivno staranje in poznejše upokojevanje je med drugim pomembno tudi dobro zdravstveno stanje. Podatki iz statističnega raziskovanja Življenjski pogoji kažejo, da odstotek ljudi, ki svoje zdravstveno stanje ocenjuje kot dobro ali zelo dobro, raste. Od 2005 do 2014 se je odstotek ljudi, starih 55–64 let, ki so svoje zdravstveno stanje ocenili vsaj kot dobro, povečal s 34 % na 49 %. V istem obdobju se je povečal tudi odstotek ljudi, starih nad 65 let, ki so svoje zdravstveno stanje ocenili enako (vsaj dobro), in sicer z 18 % na 27 %. V istem obdobju se je povečala tudi vključenost prebivalcev, starih 55–64 let, na trgu dela, z 31 % na 35 %, medtem ko se je navzočnost oseb, starih 65–69 let, na trgu dela, zmanjšala z 12 % na 10 %. Aktivnost v starosti ne pomeni le poznejšega upokojevanja in s tem manjših izdatkov za pokojnine, temveč tudi ohranjanje mentalne aktivnosti in fizičnega zdravja.

Kljub daljšanju trajanja življenja se kazalnik trajanja delovne dobe, ki meri, koliko let lahko oseba, stara 15 let, pričakuje, da bo aktivna na trgu dela, počasi zvišuje. V prej obravnavanem obdobju (2005–2014) se je vrednost tega kazalnika zvišala s 33,5 na 34,1 leta. Tudi razmerje med številom zavarovancev in upokojencev stalno narašča: v 2005 je bilo na 100 zavarovancev 60 upokojencev, do leta 2015 se je število upokojencev dvignilo na 73, po projekcijah pa naj bi do leta 2035 bilo 97 upokojencev na 100 zavarovancev.

Za konstruktivno sobivanje generacij je treba vzdrževati tudi pozitiven medčloveški odnos in solidarnost med mladimi, odraslimi in starejšimi. Javnomnenjsko raziskovanje Evrobarometer je v letu 2012 o diskriminaciji v EU pokazalo, da je v Sloveniji 41 % anketiranih menilo, da je razširjena diskriminacija do starejših nad 55 let, 14 % anketiranih pa je menilo, da je razširjena diskriminacija do mlajših od 30 let. Na vprašanje, »kako bi se počutili, če bi zasedel najvišjo voljeno politično funkcijo v Sloveniji nekdo, ki bi bil mlajši od 30 let, in kako, če bi bil starejši od 75 let«, so anketiranci menili (na 10-stopenjski lestvici), da bi se počutili bolj normalno (vrednost 6,8), če bi bila oseba mlajša od 30 let, kot če bi bila starejša od 75 (vrednost 5). Tudi glede enakih možnosti pri zaposlovanju jih je največ, 66 %, menilo, da bi bil kandidat, ki bi bil starejši od 55 let, v slabšem položaju od drugega, mlajšega kandidata, čeprav bi oba imela enake kvalifikacije. 14 % vprašanih je menilo, da bi bil v slabšem položaju kandidat, ki bi bil mlajši od 30 let. Podobno so tudi o učinku krize na trgu dela na prvo mesto med diskriminiranimi postavili starejše od 55 let in na zadnje mlajše od 30 let. Tudi o aktivnem staranju je 49 % vprašanih menilo, da se na ljudi, starejše od 55, na splošno gleda pozitivno; 45 % jih je menilo, da ti lahko prispevajo k družbi kot plačani delavci. Zavedanje o pomembnosti prispevka in o potencialu vsake od naštetih starostnih skupin pri dviganju kakovosti življenja in krepitvi človeškega kapitala je treba nenehno krepiti. Zmožnosti in znanje starejših so pomemben del človeškega kapitala. Aktiviranje in uporaba tega potenciala bi utrdila družbeni položaj starejših in razbremenila mlajše generacije.