Ločilo je znak v besedilu, ki ni črka, številka ali simbol. Njegova vloga je skladenjsko ali neskladenjsko ločevanje delov besedila. 

Pri rabi upoštevamo slovenski pravopis. Ta v večini primerov ločilo umešča neposredno za besedo oz. številko, tj. brez vmesnega presledka. Izjeme so nekateri primeri rabe pomišljaja, vezaja, treh pik in poševnice. 

Uporabljamo jo kot končno ločilo v povedi in v krajših, neskladenjskih delih besedila, kot so okrajšave, oznake poglavij, okrajšave, vrstilni števniki ipd.

Če pred zaključek povedi vrinemo pojasnilo, ki ga pišemo v oklepaju, stoji pika za oklepajem.

Pišemo jo tudi na koncu opomb, izpuščamo pa pri navajanju virov.

Piko zapišemo na koncu zadnje točke seznama, kadar se tudi prejšnje točke končujejo z ločili (vejico, podpičjem).

Pike ni:

1. na koncu naslova,
2. za zadnjo številko pri številčenju poglavij.

Vejico v slovenskem jeziku pišemo:

• v besedilu na koncu odvisnega stavka,
• v pojasnjevalnem priredju pred »in sicer«, »in to«,
• v dopisih in e-sporočilih za nagovorom, pogosto tudi za pozdravom ter med imenom in funkcijo,
  
• pri decimalnih številih,
  
• na koncu alineje (razen če se ta konča z veznikom »in«, »ter«, »ali«).
  

Vejica je med drugim odveč pri:

• večbesednih veznikih (npr. kljub temu da, v primeru da, medtem ko),
• primerjalnem vezniku kot (kadar ne sledi polno izraženi glagol),
• nekaterih povezanih strukturah (npr. tako ... kot tudi ..., bodisi/niti/ne/ali ... bodisi/niti/ne/ali), 
• prislovnih besednih zvezah na začetku stavka (brez glagola, značilni predlogi: glede, zaradi, kljub ...).

Nekaj dodatnih primerov, v katerih se pogosteje pojavljajo težave pri rabi vejice.

Pišemo ga pred naštevanjem (seznami, daljše postavke). Ne uporabljamo ga za mednaslovi ali naslovi vizualizacij. Kadar se uporablja v pomenu »proti«, se piše nestično (s presledki). 

Uporabljamo ga tudi za označevanje pomena »deljeno«.

To ločilo stavčne strukture ločuje izraziteje od vejice, toda šibkeje od pike. Z njim v eno poved povežemo več stavkov, ki bi bili lahko tudi samostojne povedi.

Podpičje pišemo tudi:

• kadar so za označitev točk uporabljene številke ali črke, 
• kadar so postavke v zaporedju dolge, kompleksne ali že vključujejo vejice,
• pred dobesednim navedkom v premem govoru,
• pri navajanju (Vir: ...).

Primer rabe v seznamu, kadar so alineje oz. točke sestavljene iz več povedi:

Besedilo točk se mora skladenjsko ujemati z izhodiščnim glagolom.

Pri naštevanju točk pred vezniki »in«, »ter« in »ali« ne pišemo podpičij, razen če je to potrebno zaradi jasnosti ali strukture besedila; če je pred temi vezniki vrinjeni stavek, uporabimo vejico.

Pred oklepajem (prvim delom oklepaja) nikoli ni vejice. Če v oklepaj vključimo stavek z veliko začetnico (samostojno poved), pred zaklepajem napišemo piko.

Uporabljamo ga za zapis vrinjenih stavkov, dodatnih informacij ali razlag, tudi kratic.

Uporablja se kot besedotvorno ločilo znotraj besed ali v pomenu veznika »in« med besedami.

Zapišemo ga s kratko črtico, uporabljamo pa ga:

• za povezovanje enakovrednih sestavin v pridevniških in samostalniških tvorjenkah (pri prvih brez presledkov, pri drugih pa s presledki, kadar se sklanjata obe priredni sestavini), 
• kadar je del besede izražen s števko (z več števkami) ali črko (z več črkami),
• na koncu pisno osamosvojenega dela zloženke ali sestavljanke,
• pri sklanjanju kratic po 1. moški sklanjatvi.

Vezaj je odveč pri sestavinah, ki nista enakovredni, temveč druga vsebinsko podrobneje določa prvo oz. zožuje njen pomen.

Pogosto pa je napaka v tem, da vezaj ni uporabljen ali da je uporabljen napačno, npr. kadar pravopisna pravila zahtevajo pomišljaj (zlasti pomen: od–do).

Po slovenskem pravopisu uporabljamo t. i. navadni oz. srednji pomišljaj. Pogosto se napačno zamenjuje z vezajem.

Ločimo namreč:

• vezaj (kratka črtica, ang. hyphen): - 
• navadni pomišljaj (daljša črtica, ang. en dash): – 
• dolgi pomišljaj (najdaljša črtica, angl. em dash): — 

Uporabljamo navadni pomišljaj, zapišemo ga:

• v pomenu od–do (stično),
• kot krepkejše ločilo od vejice in hkrati orodje za pojasnjevanje (nestično),
• pri vrinjenem stavku (dvodelni, nestično),
• kot znamenje za odstavke, točke ali alineje, v seznamih (nestično),
• za matematični znak minus (nestično),
• pri navedbi temperature pod lediščem (stično).

V Uradnem listu in drugih publikacijah Evropske unije se za označevanje točk pri naštevanju uporablja dolgi pomišljaj.

V slovenščini praviloma izpišemo vse črke. Izjema je angleško poimenovanje publikacije StatØpis, t. i. Stat'o'book.

Večinoma ga uporabljamo v vprašalnih povedih na družbenih omrežjih.

Najpogosteje se uporablja za izražanje čustev, ukazov in vzklikov ali medklicev. V statističnih objavah ga zato ne uporabljamo, v objavah za družbena omrežja pa redko, le kadar je potreben za smiselno poudarjanje vsebine.

Pri dobesednem navedku (citatu) uporabimo znak » za začetek in znak « za konec navedka.

Uporabljamo dvojni narekovaj.

Če navajamo besedilo znotraj drugega navedka, uporabimo enojne navednice.

Poševnico pišemo:

• v pomenih: ali, oziroma,
• v pomenu: del enega in drugega,
• v pomenih: ulomljeno, skozi, na.

Poševnica je stično ločilo. Če pa ločuje daljše enote (npr. besedne zveze) ali števec od imenovalca v ulomku, se lahko zapiše nestično, da je zapis preglednejši.

Če je zapis razumljiv v kontekstu, se lahko uporabi tudi za zapis deljenja.

Izpust dela beseda ali besedila označimo z zapisom treh pik kot ločila.

V strokovnih besedilih se trem pikam v pomenu itd. (ANG: etc.) izogibamo.

V slovenščini ga vedno pišemo med številko in enoto, v angleščini pa ga ne pišemo pred znakom za %.

Če iz tega tvorimo pridevniško zloženko, so njene sestavine napisane skupaj oziroma z vezajem, če je prvi del izražen s številko.

Po dogovoru se prislovne besedne zveze s »koli« in »čim« pišejo narazen (to ne velja za pridevniško vlogo).

Presledek uporabimo tudi npr. v datumu in pri večini okrajšav, nastalih iz več besed (izjema: tj.).