Naša spletna stran uporablja piškotke za potrebe analize obiskov. Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke v ta namen?

Statistike razvoja podeželja



Statistike razvoja podeželja so pomembno orodje pri načrtovanju razvoja podeželja in za spremljanje učinkov politike razvoja podeželja. Obsegajo nabor kazalnikov, ki se nanašajo na prednostna problemska področja na podeželju, kot so na primer demografsko stanje in selitve, človeški viri, gospodarska aktivnost in raznolikost gospodarskih dejavnosti.

O projektu
Prostorske tipologije
Statistike razvoja podeželja je evropski projekt, ki je bil zastavljen z namenom, da se vzpostavi nabor kazalnikov, potrebnih za načrtovanje razvoja podeželja in za spremljanje stanja na podeželju. Podeželska območja in njihova problematika sodijo namreč med pomembnejše teme evropske in nacionalnih politik. Podeželska območja obsegajo okrog 90 % ozemlja EU, na katerem živi približno 60 % prebivalstva. Posamezna podeželska območja se po razvitosti močno razlikujejo; glavni cilj razvojnih programov je čim bolj zmanjšati razlike med njimi in zagotoviti vsem trajnostni razvoj - tako na gospodarskem in družbenem kot tudi na okoljskem področju.

Omenjeni projekt – začel se je v letu 2006 – se je vsebinsko oprl na tretjo os politike razvoja podeželja za obdobje 2007–2013, tiste, katere namen je izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje raznolikosti gospodarskih dejavnosti na podeželju. Uporabljeni pristop je podeželje postavil v širši okvir, saj je vključil vsa področja in zajel vse ljudi, živeče na podeželju, in tako upošteval pomembno dejstvo, da kmetijstvo že dolgo ni več ključna in edina dejavnost na podeželju.

Statistike razvoja podeželja so prikazane na podlagi urbano-ruralne tipologije; ta temelji na členitvi regij na ravni NUTS 3. Namen statistik razvoja podeželja je, da omogočajo vpogled v nekatere specifične značilnosti teh regij glede na to, v kateri urbano-ruralni tip sodijo. Zajemajo podatke o prebivalstvu, trgu dela in delovni aktivnosti, regionalnih računih in raznolikosti gospodarskih dejavnosti. Podatki po urbano-ruralni tipologiji so na voljo v Eurostatovi podatkovni bazi.
 
Prostorske tipologije so običajno temeljile na številu in gostoti prebivalcev v lokalnih administrativnih enotah – občinah. Novejše tipologije uporabljajo pri tipizaciji prostora prebivalstveno mrežo (grid); ta določa razporeditev prebivalcev po hierahični mreži z velikostjo celic 1 km2 in tako daje natančnejšo osnovo za določitev poselitvenih značilnosti območij in regij. Vsaka celica prebivalstvene mreže (grida) je razvrščena v enega od treh tipov celic (oz. skupke), ki jih določata merili številčnosti in gostote prebivalstva:
  • zelo gosto poseljene celice imajo gostoto najmanj 1.500 prebivalcev na km2 in tvorijo skupke, v katerih je 50.000 ali več prebivalcev;
  • urbane celice imajo gostoto najmanj 300 prebivalcev na km2, v posameznem skupku teh celic pa živi vsaj 5.000 prebivalcev;
  • ruralne celice so druge celice zunaj urbanih skupkov.


Skupke tvori strnjena skupina stičnih celic. Na podlagi deleža prebivalcev v različnih tipih skupkov celic je tudi posamezne občine, skupine občin ali statistične regije mogoče uvrstiti v enega od tipov območij obstoječih prostorskih tipologij. V nadaljevanju opisane prostorske tipologije temeljijo na prebivalstveni mreži (gridu) z velikostjo celic 1 km2 in s podatki o številu prebivalcev iz leta 2006.

Urbano-ruralna tipologija
je prostorska tipologija, ki se uporablja za razvrščanje statističnih regij (NUTS 3) po tipu ruralnosti oz. urbanosti. Služi za spremljanje razvoja podeželja in je določena za celotno ozemlje EU.

Tip posamezne statistične regije je določen glede na odstotek prebivalcev, ki živijo v ruralnih celicah. Če več kot 50 % prebivalcev posamezne regije živi v ruralnih celicah prebivalstvene mreže (grida), velja regija za pretežno ruralno. Regije, v katerih živi v ruralnih celicah 20–50 % prebivalcev, so t. i. vmesne regije (zmerno ruralne regije). Regije, v katerih živi manj kot 20 % prebivalcev v ruralnih celicah, pa se štejejo za pretežno urbane regije.

Slovenske statistične regije se po urbano-ruralni tipologiji razvrščajo tako:
  • pretežno ruralne statistične regije so: pomurska, podravska, koroška, spodnjeposavska, jugovzhodna Slovenija, notranjsko-kraška, goriška;
  • zmerno ruralne (vmesne) statistične regije so: savinjska, zasavska, osrednjeslovenska, gorenjska, obalno-kraška.


Razvrstitev statističnih regij po urbano-ruralnih tipih je prikazana v spodnjih dokumentih:


Več informacij o urbano-ruralni tipologiji in zadnji različici, veljavni za raven EU, je na voljo na Eurostatovi spletni strani.

Stopnja urbanizacije je prostorska tipologija, ki se uporablja za razvrstitev občin po tipu gostote poselitve. Določena je za celotno ozemlje EU. Statistike, prikazane po stopnji urbanizacije, omogočajo analitičen vpogled v gosto in redko poseljena območja.

 Območja se glede na stopnjo urbanizacije delijo na:
  • gosto poseljena območja (mesta, večja urbana središča),
  • srednje gosto poseljena območja (manjša mesta, predmestja, manjša urbana središča),
  • redko poseljena območja (ruralna območja).

 
Prebivalci gosto poseljenih območjih so razporejeni tako, da jih je vsaj 50 % v skupkih zelo gosto poseljenih celic, medtem ko živi na srednje gosto poseljenih območjih v takih skupkih manj kot 50 % prebivalcev; tak odstotek velja tudi za ruralne celice teh območij. Na redko poseljenih območjih pa živi v ruralnih celicah več kot 50 % prebivalcev.

Po stopnji urbanizacije sodi večina slovenskih občin med redko poseljena območja (171 občin ali 81 %); med gosto poseljena območja sodita le občini Ljubljana in Maribor (1 %). Preostalih 38 občin se uvršča med srednje gosto poseljena območja.

Razvrstitev občin po območjih stopnje urbanizacije je prikazana v spodnjih dokumentih:


 Več informacij in podatkov, razčlenjenih po stopnji urbanizacije, je na Eurostatovi spletni strani.